Letos nas je pot zanesla na Madžarsko. Po dolgi vožnji smo končno prispeli na cilj oziroma bolje rečeno na prvi prireditveni prostor – kjer smo se takoj predstavili s himno festivala. Naši glasbeniki pa so si pridobili simpatije vseh zbranih skupin.
Naslednji dan je sledil edini ogled v celem tednu – ogledali smo si rudnik in spoznali še eno dobro lastnost naše predsednice – je zelo dobra prevajalka. Kasneje smo se odpeljali na Slovaško na prvi nastop. Zamudili smo na prvo uradno slikanje vseh skupin in (ne po naši krivdi) zamudili tudi drugi nastop. Ampak nečesa pa le nismo zamudili – cen slovaškega piva.
Za prvi delovni dan sta bila 2 nastopa po 40 minut več kot dovolj.
Tretji dan smo imeli v glavah že pravi ritem te turneje – zgodnje vstajanje, zajtrk, vožnja na Slovaško, kosilo (riž, zrezek, kumarice), nastop, vožnja, nastop, večerja in spanje…
Z popestritev so se menjale lokacije nastopa, med nastopi pa so glasbeniki poskrbeli za nasmehe na obrazih plesalcev – kako zelo smešno je ko harmonikar sredi plesa pove vic..
Da pa ni bilo vse res tako enolično so poskrbeli organizatorji z zelo nenavadno lokacijo nastopa. Avtobus ni imel dostopa do tja, tako smo se nekateri odpravili kar peš, druge pa so domačini zvozili v svojih avtomobilih. Nastopali smo sredi polja, nikjer nič le oder in agregat. Je treba poizkusit tudi nove stvari. Vzeli smo si čas in naredili nekaj fotografij v lepi naravi.
Sledila je še zaključna prireditev na velikem odru. Ko se na odru zberejo vse skupine se med plesalci razširi neverjetna pozitivna energija. Lepi občutki ob zaključku.
Kratek obisk v deževni Budimpešti pa je bil lep zaključek te nekoliko drugačne turneje.
Golica na domačih tleh je pa še vedno najboljša.
Urška Lukman
Urška Lukman
